Dostopnost
Search
Close this search box.

Dimitrije Kokanov

Gibanje

Pripoved o sodobnem posamezniku in njegovem stanju strahu v poznem kapitalizmu

Naslov izvirnika: Kretanje
Prva slovenska uprizoritev

Premiera

5. januar 2023

Cukrarna

Trajanje:

120 minut, brez odmora

Režiser

Juš Zidar

Ustvarjalci

Avtorska ekipa

PREVAJALKA

Aleksandra Rekar

Drama Igralec: Aleksandra Rekar | odpri ustvarjalca

DRAMATURGINJA

Eva Kraševec

Drama Igralec: Eva Kraševec | odpri ustvarjalca

KOREOGRAFINJA

Bojana Robinson

Drama Igralec: Bojana Robinson | odpri ustvarjalca

SCENOGRAF

Branko Hojnik

Drama Igralec: Branko Hojnik | odpri ustvarjalca

KOSTUMOGRAF

Matjaž Plošinjak

Drama Igralec: Matjaž Plošinjak | odpri ustvarjalca

AVTOR VIDEA

Atej Tutta

Drama Igralec: Atej Tutta | odpri ustvarjalca

AVTORJI UPORABLJENE GLASBE*

SBO

Drama Igralec: SBO | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC ZVOKA

Jurij Alič

Drama Igralec: Jurij Alič | odpri ustvarjalca

OBLIKOVALEC SVETLOBE

Lev Predan Kowarski

Drama Igralec: Lev Predan Kowarski | odpri ustvarjalca

LEKTOR

Arko

Drama Igralec: Arko | odpri ustvarjalca

Dramsko besedilo srbskega dramatika in dramaturga mlajše generacije Dimitrija Kokanova z naslovom Gibanje in podnaslovom Tehnologija in koreografija strahu spregovori o stanju strahu sodobnega posameznika v poznem kapitalizmu, ki je čas nenehnih kriz. To stanje avtor definira kot nezmožnost gibanja. V prvem delu tega sugestivnega dvodelnega besedila spregovorijo subjekti. Prvi spregovori o ljubezenskem razhodu, o strahu pred starostjo in o nezmožnosti prebolevanja razhoda. Plava v morju, premika se z mirovanjem. Drugi spregovori o zaklenjenosti v spomin na trenutek očetove smrti, o gibanju reke, ki nikoli ne zastane, in o stereotipni predstavi o moškem, kakršen naj bi po očetovem zgledu postal tudi sam. Tretji spregovori o strahu pred odklonom od družbenih normativov in o izolaciji. Plava v akvariju, telo je mirno, skriva se kot žival. Človek kljub svoji antropocentrični zaverovanosti ni zmožen razrešiti bivanjskih zagat, nasprotno, zdi se, da se civilizacijsko čedalje bolj zapleta v lastne zanke. Na tem mestu dramsko besedilo preusmeri izrekanje od tradicionalnega subjekta k objektom oziroma prostorom, ki morda še zmorejo redefinirati človekovo eksistenco.
V drugem delu tako spregovorijo prostori gibanja, ki v posthumanizmu postanejo subjekti. Prva je tovarna, ki je, zdaj že v svoji razkrojeni podobi, nekakšen opomin na propad neke skupnosti, zlasti njenih delavcev. Drugi prostor gibanja je vrt, spomenik uničene narave, ki pa se še spominja, da v naravi ni hierarhije in da je človek le njen del. Slednjič pa spregovori telo, ki s svojo zmožnostjo gibanja, čustvovanja, izražanja ipd. prešije to subtilno besedilo. S tem dramatik izpiše tudi še vedno tleče upanje za človeštvo.
Gibanje je bilo leta 2020 nagrajeno s Sterijevo nagrado za najboljše sodobno dramsko besedilo v Srbiji.
Eva Kraševec

Gibanje je pisano v duhu svobodne forme sodobne dramske pisave. Gre za izpoved, ki skrajno intimno in do boleče točke iskrenosti in samopreizpraševanja odpira pogled v globino osiromašene človeške duše, utesnjene v kalupe sodobne meščanske – krščanske – kapitalistične zahodne družbene konvencije.
Izpoved, ki je močnejša od želje po ugajanju, močnejša od želje po ustvarjanju gledališča, kakršno poznamo in v katerem se počutimo varne in neobvezujoče nagovorjene, je nastala kot svojevrsten poetični zapis. Vsebini, ki je skrajno intimna, je avtor poiskal nekonvencionalno formo pisave, katere namen je v polnosti zaobjeti problem družbene tesnobe, ki postaja vedno bolj vseprisotna in je ni več mogoče ignorirati.
Gibanje se loteva vprašanj spolne identitete, in to skozi intimno perspektivo posameznika in njegove utesnjenosti v družbene norme, pričakovanja in zahteve ožje in širše socialne okolice; preizprašuje polje svobode in avtonomije znotraj navidez svobodomiselne demokratične družbe. Govori o družbenih pritiskih, konvencionalni vlogi spola ter družinskih in vzgojnih ideoloških vzorcih kot viru tesnobe in občutka neustreznosti, nepripadnosti, tujosti in odtujenosti od družbe in lastnega telesa. Polje svobode pa ostaja polje misli, ki se še edina giblje. Artikulacija – besede in izrekanje – je zadnje polje avtonomije kot alternativa avtodestrukciji. Predstava je prav tako prostor tega gibanja, ki je osvobajajoče in kar se le da avtonomno. Telo producira besede, vse drugo, vključno z našimi telesi, pa je last razosebljenega in vseobsegajočega kapitalizma, ki je prodrl v sleherno poro naših življenj.
Le dejanje jezika, ki bo ubežalo tehničnim avtomatizmom finančnega kapitalizma, v katerem je mesto univerzalne slovnice prevzela ekonomija, lahko omogoči novo življenje.
Nataša Velikonja

Besedilo, skratka, kliče po invenciji na nivoju uprizoritvene forme in v svojem neizprosnem preizpraševanju trenutne kulturne konvencije terja od uprizoritvene ekipe, da postavi pod vprašaj tudi ustaljene uprizoritvene konvencije, torej gledališče, ki je del te iste kulture – meščanske, zahodnoevropske hiperkorektne kulture patriarhalnega reda belega moškega. Uprizoritev mora, v skladu z radikalno iskrenostjo besedilne predloge, premostiti varen okvir neosebne odrske reprezentacije problema in ponuditi oziroma ustvariti prostor, čas in senzibilnost, da skupaj in skrajno iskreno pretresemo naše – meščansko – polje empatije in njeno širino.
Juš Zidar

*V uprizoritvi sta uporabljeni tudi skladbi Iʼm a Fool to Want You Cheta Bakerja in Uvod: u anatomiju skupine Insan

Iz gledališkega lista

Bojim se lastnega govorjenja, ker vznemirja druge. Potem molčim. Bojim se molčati. Ko molčim, se izgubim. Ko molčim, izginem. Nisem drugega kot govor, ki bruha iz mene. To, kar govori skozi subjekt, ki si pravi jaz, je strah. Strah je strah pred molkom, obenem pa je sam nem. Strah je ta, ki širi grozo molka kot skrajne in končne samote. Samota je prostor izpraznjene telesnosti. Telo je materializirana samota. Rojstvo v tem ni enako smrti, saj se zgodi skozi drugega – prerezanje popkovine kot prvi korak k samoti je obenem vzpostavitev neke vezi, ki se v najboljši obliki lahko pokaže kot ljubezen. Smrt je, drugače kot rojstvo, čista odveza od vsakogar in od vseh, čista samost, od katere navsezadnje ostane le še strah: To, kar se z njegovo smrtjo osvobodi v ta bazen iz neprebojnega stekla, je strah. Tega strahu ni mogoče utopiti s telesom. To, kar onkraj strahu govori skozi subjekt, ki si pravi jaz, je želja. Želja, ki ne ve, kaj hoče. Želja, ki sili s svojo zahtevo. Obstaja samo želja. Ta, ki si pravi jaz, svoje želje, ki ga v temelju določa, ne more priznati, ne more je prepoznati. Želja namreč projektira neko misel, ki je nezavedna. Zavestni jaz, ki do te misli nima dostopa, se zato vse prej kaže kot ovira: Jaz sem ovira lastnim željam.
V prvem delu besedila Gibanje, naslovljenem Zjebani in nabildani, tri izpovedi, v katerih se ta, ki si pravi jaz, vzpostavlja v razmerju do časa, torej do lastne preteklosti, prihodnosti in sedanjosti, sprožijo nepresahljivo logorejo govorca, ki se v samogovoru vzpostavlja najprej kot čustveno razrvan, nato kot telesno razpolovljen in nazadnje kot srečen subjekt. V premikajoči se sliki nečesa, kar naj bi bil on sam, v sliki prelivajočih se spominov in pričakovanj, ki ga skozi občutke in zaznave pripenjajo na svet in predmete njegove trenutne prisotnosti, plava ta, ki si pravi jaz: plava v reki, ki odnaša čas in življenje proti morju, ki se je nekoč kot velika modrina v mislih o neki preteklosti in v sanjah o svobodi povezalo s poslednjo podobo miru.
Bara Kolenc, Tok reke besed: Telo jezika, telo sveta (odlomek)

Na sporedu

Festival

2023

58. Festival Borštnikovo srečanje, Maribor

Iz medijev

Prikaži vseSkrij
Zapri